24. okt. 2009

PASJI HUMOR



Da ne boste rekli, da psi nimamo smisla za humor. Z internet strani maltežana Tamija sem snela naslednjih nekaj prigod. Lastnica se zraven smeje, jaz pa...





No, presodite sami:



Pes cuvaj vpraša drugega:
"Ali nič ne slišiš?"
"Seveda slišim!"
"Zakaj pa potem ne lajaš?"
"Če lajam, pa nič ne slišim!"


"Greva peš," je vprašala bolha drugo bolho, ko sta prišli iz hleva, "ali vzameva psa?"


"Kateri pes je najbolj nekoristen?"
"Črnogorski gonič!"


"Ali si že slišal, zakaj sibirski psi tako hitro tečejo?"
"Ne! Zakaj?"
"Ker so tam drevesa tako na redko posajena!"

 
Dva psa z dežele sta prvič prišla v mestu. Ob robu ceste sta zagledala parkirne ure in eden je dejal:
"Kako grozni so ti meščani! Odstranili so drevesa in postavili te blagajne, kjer moraš celo plačati, če hočeš lulati!"


Dve mački sta komaj ušli črnemu psu, ki ju je preganjal. Zavlekli sta se v grmovje, da si malo oddahneta, ko ena od njiju zagleda belega psa in zavpije:
"Beživa! Črni pes si je slekel pulover!"



In ne se smejat... ;)

21. okt. 2009

MAČKA NI PES

Prejšnji teden sem bila prvič povabljena na piknik. Tam je bil cel kup petošolčkov, pa ogenj in sladek vonj po pečenem kostanju. Gospodarji so mislili, da bom prestrašena, jaz pa samozavest v noge in sem se podila med njimi, jih ovohavala, sem in tja pa sem na tleh našla kaj odvrženega - marmorni kolač, ki ga je odvrgel pobalin, kakšno oglodano kost, ki je ostala od poletnih piknikov, slasten vroče-črviv kostanj.

No, za igro pa sem bila prepuščena sama sebi. Kar na enkrat pa ga zagledam. Majhnega, kosmatega, z navzgor štrlečimi ušesi in svetlečo belo-rjavo dlako. Super,si mislim in zdirjam do njega. Ga povabim k igri, ga nežno ovoham od spredaj in zadaj, a on nič. Je kaj narobe? Še enkrat ga povabim, se spustim na sprednje tace, on pa še vedno nič. me ne razume? Je morda z drugega planeta? No, potem ga poskušam pobožati še s taco, on pa nekam čudno zarenči, se naježi in zvije hrbtenico tako, kot do zdaj še nisem videla, da to psi znamo. Čudno, le kakšen neprijazen pasji prijatelj. Pri tem prijateljskem zbliževanju me vsi opazujejo, so kar napeti, pa zakaj? No, kasneje dobim razlago, da to ni pes, temveč mačka. Ta mačka, muca, mucica ali mačkon, kakor se ji pač reče, vsekakor ni pes, ni prijazen in je nekaj, kar si velja zapomniti.

In kako se je moje srečanje s to čudno živaljo končalo? Ko je imela dovolj moje prijaznosti, mi je pokazala ostrino svojih krempljev, nato pa prav luštno, poskočno in hitro tik pred mojim nosom splezala visoko v krošnje drevesa. Ker se je ta mlada gospodarica ustrašila, da se mi kaj ne pripeti (kakšna neumnost!), so me raje umaknini na varno, v zavetje toplega avta. Tam sem počakala, da se piknik konča :(

Vsi zadovoljni, jaz pa brez igre s čudnim 'prijateljem'. A mu bom že še vrnila. Bova kmalu videla, kdo je hitrejši...

19. okt. 2009

BARVA DLAKE PRI SLOUGHIJIH

Sloughija lahko najdeš v različnih barvah. Po FCI standardu so dovoljene naslednje barve dlake ter njihove kombinacije: od svetlo peščene, z vsemi možnimi odtenki, do peščeno rdeče, z ali brez črne maske, z ali brez črnega plašča, z ali brez črnih prog, z ali brez splošne črne obarvanosti.






Za lažjo predstavo in zanimivo kombinatoriko, ki jo je ustvarila narava (ali pa nadobudni vzreditelji), si lahko moje barvaste kolege ogledaš na povezavi:



In še zanimivost o meni: moja mama Lina Schuru-esch-Schams je svetlo peščene barve s črno masko, oče Padash Schuru-esch-Schams pa ima črn plašč in svetlo peščeno masko.

P.S.
Sliki v dananšnjem dnevniku je posnela ta velika lastnica ob prvem obisku psarne Schuru-esch-Schams. Na slikah moji sorodniki, moja kri in moj prvi človek, Eckhard Schritt. Več o njem in psarni pa kdaj drugič.




15. okt. 2009

OSEBNOST SLOUGHIJA









Na tej sliki sem stara štiri mesece in počasi odraščam. No, moja lastnica pravi, da rastem vidno, iz dneva v dan. Mislim, da je zdaj čas, da napišem nekaj o mojem karatkerju:


Sloughi je pes, ki potrebuje veliko daljše obdobje z materjo v leglu, kot večina drugih psov. V obdobju socializacije je dobro, da se sreča s čim več različnimi ljudmi in da so ta srečanja pozitivna in prijetna. Tudi različni zvoki, šumi, poki, s katerimi se bo srečal v mladosti, bodo kasneje le okrepili njegovo samozavest. Če bo za to prikrajšan, se lahko razvije v boječega, plahega in sramežljivega psa.

Ko odrastejo, so sloughiji zelo prijetni spremljevalci. Ponavadi si izberejo enega gospodarja ali člane družine, ki mu/ji sledijo, zaupajo in poiščejo zavetje, če ga potrebujejo. Če so v hiši prisotna močna negativna čustva, kot so jeza, strah, prezir, bo sloughi prvi, ki jih bo občutil, saj velja za zelo občutljivo pasmo. Ne bodimo presenečeni, če bo dobil rano na želodcu ali začel odklanjati dnevne obroke hrane. Sloughi je pes, ki potrebuje varen, umirjen in ljubeč dom.

5. okt. 2009

MOJE IGRAČE

Ko bom enkrat velika, me bodo gotovo zanimale druge stvari kot danes. Danes pa je moj svet pisan: imam zeleno žabo, ki piska, ko jo stiskam z zobmi, pa košarkaško žogo, kateri sem uspela ven vzeti vse polnilo, pa eno dobro plastično kost, ki je ni in ni konca. Ja, trenutna zabava, ki mi prinaša največ adrenalina, pa je zagotovo luknja v kavču. Jo lastniki skrivajo in prekrivajo pred mano, a jaz se ne dam. Napeto rjuho znova in znova izvlečem ali pa se kar skrijem pod njo in kopljem, kopljem, kopljem, da pena kar leti  na vse strani :) Morda bo tu nekoč moje gnezdo, kdo ve.

In kaj imam najraje, me boste gotovo vprašali. Ja, najraje imam kakšno prazno plastenko od jogurta ali pa kakšno živo stvar - roko lastnice, ki jo lovim, žogico, ki mi jo vržejo, kartonasto škatlo, ki čaka na kurišču, da jo bodo nekoč zakuurili, kakšen dober dr.., da mi potem tako lepo diši iz gobca. In dajem potem ljubčke še z večjim veseljem...

1. okt. 2009

BOKA, afganistanska hrtinja

Sem pred nekaj dnevi dobila pismo od moje prijateljice Boke. Spoznali sva se na, zdaj že slavni, Metelkovi, na snemanju za koledar. Saj veste kateri. Takole pravi:
Se bom predstavila kar sama, saj so moji lastniki v pomankanju časa. Rojena sem 05.02.2007 na Hrvaškem, v priznani psarni CELESTIAN. Moje pravo ime je Celestian Blue Moon, lastniki pa so mi dali ime Boka.

Najprej malo o mojem karakterju: sem umirjena, najraje počivam in zelo uživam v vožnji z avtom, zato komaj čakam, da jo spet kam mahnem. Najraje pa grem na razstave in na dirke - coursing.

Če se smem malo pohvaliti, imam doma veliko pokalov. Sem mladinski prvak Slovenije, Avstrije, Hrvaške in San Marina. Med odraslimi psmi pa sem postala mednarodna šampionka Slovenije, Hrvaške in Srbije. Za dosego Avstrijskega in Madžarskega šampionata pa mi manjkata še po ena zmaga!