18. dec. 2010

Spomin na poletje...



















...na zeleno in dišečo travo, na mehko zemljo pod tačkami, na cvetni prah in mušice v zraku, na toploto... No, igra s salukico Eli pa je prisotna tudi pozimi :)


V objektiv naju je uspešno ulovil Jaka.Posted by Picasa

14. dec. 2010

Nedeljski potep po gozdu


















V teh dneh nisem najbolj razpoložena za tek po trdem snegu, saj me vse reže in bode v moje tačke. Ko pa se je v nedeljo opoldne temperatura povzpela malo nad ničlo, je stvar postala veliko bolj sproščena in zanimiva.























In moja prijateljica dobermanka Pupi, ki ima še več energije kot jaz in je vedno super razpoložena, se pred mano kar na enkrat pojavi z dišeče-smrdečim plenom. V gobcu na spodnji sliki drži nekaj mesenega, kosmatega...

Posted by Picasa

13. dec. 2010

Luna mi je pisala

Pa ne tista Luna ne nebu, temveč moja sestra, ki prihaja v prihodnjem mesecu k meni na obisk. Ko se bova skupaj sprehajali po Ljubljani, bodo mimoidoči mislili, da sva dvojčici. To bo zabavno!
Pri njej v Nemčiji je snega na pretek, ona pa se je moderno in toplo oblečena igrala s tem stvorom (z žogo, če se ne motim) med nogami in ga na koncu tudi uspešno pokončala. Bravo Luna!



Posted by Picasa

11. dec. 2010

Ela na obisku

Danes je bil dan res naporen. Začel se je z zgodnjim vstajanjem in priganjanjem naj pohitim. V mraz? V led? In zunaj -4 stopinje? Ko pa sva z lastnico parkirali avto pri Koseškem bajerju in ko sem po tednu dni spet zagledala salukico Eli, se je moje razpoloženje obrnilo. No, dirjala ravno nisem, saj mi tek po ledenem in zmrznjenem snegu ni ravno ustrezal, sem pa imela ravno prav teka za jutranjo telovadbo. Lastnica je rekla, da bi potrebovala obložene in podložene pasje škorenjce. Se jih da kje dobiti?























Ravno sem se doma dobro segrela, pa sem dobila pasji obisk. Whipetka Ela, stara toliko kot jaz, je simpatična, nežna in razigrana. Povabila sem jo na igro na naš vrt. Po uri teka sva bili povabljeni v hišo, kjer je zimsko sonce super ogrelo dnevni prostor. Ela me je izzivala in še kar naprej vabila k igri. Zakaj pa ne, sem si rekla in hrtovska igra se je nadaljevala.


Spet ura oddiha, potem pa obisk zlate prinašalke Lize. No, ona bi se igrala, a ima tako rada svojo gospodarico, da je raje vdano in nepremicno čakala nanjo pred vhodnimi vrati.

Še zadnjo piko naredim, potem pa v klopčič in potop v pasje sanje. Lahko noč! 

8. dec. 2010

Verona - izza odra

Ostalo je še nekaj zanimivih fotografij iz Verone. In vsaka ima svojo zgodbo.
















Takole izgleda, ko se sojenje v Italiji zaključi. Vsi razstavljalci se nagnetejo okrog sodnikove mize in čakajo, da sodnik podpiše vse dokumente - od ocen, do nazivov ter da se ocene vpišejo v njihove knjižice.

























Skupina azavakov, ki je zmagala pri tekmovanju vzrejnih skupin. Lastnik jih je izvrstno kaskadno razporedil - najvišjega je imel pri sebi, nato druge tri prav tako po velikosti. V areno so vkorakali kot arabski konji - ponosno, elegantno, z dvignjenimi glavami in skoraj enakim korakom. Res so si zaslužili osvojeni naziv. 



Tole sem pa jaz :) Ko sem se z užitkom spet ulegla - na domača tla.

6. dec. 2010

Verona 2010

Konec tedna sem se prvič na razstavo odpravila v Italijo. Čeprav sta bili mednarodni razstavi napovedani v Pordenonu in Veroni, dva ni zapored, sta bili obe izvedeni na znanem in prostornem razstavišču v Veroni.

Prvi dan je bil CACIB Pordenone in nekja čez 1000 prijavljenih psov. Sloughije je sodil italijanski sodnik Valerio Nataletti in me takole ocenil:
18 mesecev stara psička, zelo dobro grajena, nežnega pogleda, dobro nošeni uhlji, eleganten vrat, izvrstna linija hrbta, dobra okotenost, ustrezno globok prsen koš, pravilno gibanje, vrhunska predstavnica pasme. CAC + CACIB + BOB.




























Drugi dan, CACIB Verona in okrog 1500 prijavljenih psov, me je prav tako ocenjevala italijanska sodnica - moram reči, da je bilo sojenje mnogo bolj natančno, poglobljeno in kvalitetno kot na Evropski razstavi letos v Celju - Teresa Babrielli Mondo, ki je o meni zapisala tole:
18 mesecev, elegantno usločena hrbtna linija, pravilna glava, izrazite oči, popolno zobovje, lepe ustnice, lep hrbet, križec, lep greben, pravilno nošen rep, zelo elegantna in feminilna. CAC + CACIB

Čeprav je bila ocena izvrstna, pa nisem bila ravno razpoložena za lep tek in daljše razkazovanje, zato je ta dan naziv najlepšega sloughija prejel moj tekmec Intisar's Latar, samec, ki je prav tako tekmoval v odprtem razredu, star 7 let, doma iz okolice Torina, lastnik Silvia Marcori. Čestitke! Pravi, da pride januarja 2011 v Ljubljano na specialno razstavo hrtov, kar bo super. Konkurenca je vedno dobrodošla!

















Na koncu poziranja pa me je čakala sprostitev - obilna poslastica dimljene šunke in pršuta ter igra s tenis žogo. No, za tak zaključek se splača še kdaj potruditi.



Posted by Picasa

27. nov. 2010

Zima je prišla...spet

Zima je prišla. Spet.

Prvo sem doživela lani, drugo spoznavam sedaj. Moji lastniki kar skačejo od veselja, vsi so dobro razpoloženi in zjutraj, čeprav je sobota, so kar skočili iz postelje direktno v kombinezone in tople čevlje ter se z lopatami nadobuno odpravili nad sneg.

Včeraj ga je zapadlo malo več kot 15 cm, kar je ravno prav za podenje in za tisti ta pravi občutek pod nogami. Ko imaš občutek kot da bi imel morsko mivko med tačkami ali kot da bi lahkotno tekel po puščavskih sipinah. Res, pravi užitek.















Posted by Picasa

15. nov. 2010

Moja sestra Zaadi - Luna iz Nemčije

Danes sem dobila tole pismo. Bila sem ga zelo, zelo vesela. Objavljam ga kar v originalu.

Hallo liebe Zavanna,


ich bin deine Schwester Zaadi. Schade, dass du so weit weg bist, sonst könnten wir zusammen toben.

Unsere Schwester Zora treffe ich manchmal, das ist super toll. Sie ist fast so schnell wie ich.

Das Foto auf deiner Website habe ich gesehen und erst gedacht, ich bin es selbst. Ich finde, wir sehen uns sehr ähnlich.

Ich schicke dir ein neueres Foto von mir, das hat Zoras Frauchen vor 8 Wochen gemacht.

Außerdem ein Foto von meiner Geburtstagsparty am 30. Mai.

Wir waren 6 Sloughis und haben den Garten so richtig platt gemacht. SUPER!















Ich würde dich gern mal besuchen, weiß aber nicht wo du wohnst. Melde dich doch mal!

Liebe Grüße

Deine Zaadi - genannt Luna

10. nov. 2010

Slovenska mladinska prvakinja

Danes sem dobila rozeto čudovitih barv - modro, vijolično in srebrno - za osvojeni naziv Slovenska mladinska prvakinja v lepoti (Ch-J. - Slo). Priznanje je lepo, meni pa še vedno več pomeni tek čez drn in strn. Še vedno se raje kot na razstave odpeljem z lastnico do najbližjih travnikov, polj, močvirij, potočkov in se podim. Najpogosteje in tudi najhitreje s salukico Eli, ne branim pa se igre z vsakim mimoidočim štirinožnikom. Uf, temu se reče čisti užitek!








Posted by Picasa

4. nov. 2010

Savanin blog na nemškem blogu

Počasi se širi evropska socialna mreža lastnikov sloughijev. Dosedanje izkušnje moje lastnice kažejo, da so naši lastniki prijazni, odprti in zaljubljeni - v nas, sloughije. Tu vas vabim na blog, ki opisuje življenje sloughijev v Nemčiji.

http://leben-mit-sloughis.blogspot.com/2010/09/zavanna-schuru-esch-schams.html

30. okt. 2010

GLASBA ZA PSE

Česa vsega se ne spominijo ljudje... No, dogajalo se je poleti v Avstraliji, na ploščadi pred Sydneysko opero.

http://www.youtube.com/watch?v=38g4VzkIf14

25. okt. 2010

Koledar HRTI 2011
















Že v času Evropske razstave v Celju je izšel koledar Hrti 2011.

Na njem smo 'slovenski' hrti - no, živimo v Sloveniji, da ne bo pomote. Avtor fotografij je zopet priznani fotograf Aleš Novak, fotografije pa so nastale poleti 2010 v stari Ljubljani. Tukaj vam predstavljam nekaj utrinkov, če pa kliknete na zgornji naslov, si lahko ogledate slike vseh mesecev (in tudi naslov za naročila).



16. okt. 2010

Sloughiji iz Francije
















Dan po Evropski razstavi v Celju smo se na mojem vrtu igrali trije - sloughiji! Lastnica je prijatelje srečala na razstavi in jih povabila k meni na igro. In so prišli. 22 mesecev stara psička Dakhla de la Horde d'or in črn samček s svetlo masko, stra pet let, Magistere Arak.


































Sploh nisem mogla verjeti in ob njunem prihodu sem dala kar rep med noge in spustila majhno lužico. Je bil to strah, presenečenje ali navdušenje?



Potem pa se je začelo. Arak je šel po svoje raziskovat vrt, bolj sramežljiv in malo preplašen je včasih pogledal izza vogala. Dakhla pa je sprejela moje povabilo k igri in sva tekli, se lovili, malo počivali, nato pa spet od začetka.





Muriel in Christophe ter moji lastniki so bili navdušeni - mi smo tekli, oni pa občudovali in fotografirali za spomin. Moram zapisati, da sem ob tem obisku zares uživala, mojim lastnikom pa so se še bolj začele cediti sline po še enem sloughiju.