11. feb. 2010

Groza! - psi tudi ubijajo?!

V začetku februarja je v Ljubljani zavladal pasji prepah. Trije bulmastifi so do smrti raztrgali svojega lastnika. Zgodba ni tako preprosta kot se sliši in se vleče že izpred nekaj let. In ti trije storilci so zdaj mrtvi.

Kaj pa se je zgodilo zdaj z nami, ta navadnimi psi? Ljudje so prestrašeni. Ljudje so postali sumničavi. Ljudje so se nam začeli izogibati in postali smo tako rekoč njihov največji sovražnik! Ja, tudi pudelj ali hrt te lahko nepričakovano napade, kajne? ;) Joj, koliko zgodbic je moja lastnica v teh dneh že slišala. In ko se jaz, nič hudega sluteč, prosto sprehajam po Rožniku ali ob bajerju, se me vsi izogibajo. Ali mislijo, da jih bom pojedla, morda utrgala roko, jih zgrabila za rit?

In mediji? Žal je večina medijev pograbila zgodbo in jo raztegnila ter napihnila. Tako smo zdaj skoraj vsi psi postali zveri, smo krvoločni in nepredvidljivi. Le redko kje pa se najde kakšen kinolog ali preprosto le pasji prijatelj, ki na glas pove, kaj je resnica.

In kaj je resnica? Psi smo in bomo ostali človekov najboljši prijatelj. Smo človekov živalski otrok. Rabimo meje, rabimo vedeti, kdo je gospodar, a skrb in varnost vračamo 100x. Ljudem pomagamo navezovati stike z drugimi ljudmi.

Saj gotovo poznate prizore, ko se dva igriva psa zatopita v igro, lastnika pa stojita in ju nemo opazujeta. Kmalu tudi onedva začneta klepetati, izmenjevati izkušnje, pasji sprehod pa za lastnika dobi čisto drugo dimenzijo.

Psi dokazano pomagamo ljudem pri zdravemu načinu življenja - z obveznimi sprehodi v naravo, pomagamo pri vzpostavljanju novih stikov, nudimo bližino, crkljanje, vedno smo dobre volje, vedno smo veseli, ko naš lastnik ali lastnica pride domov...

Ja, življenje psa je lahko lepo, življenje človeka s psom pa še lepše! Hov!

Zimska idila

Ja, kar nekaj časa se nisem oglasila. Medtem je pri nas v Ljubljani zapadlo skoraj meter snega in življenje je postalo zdaj zelo belo, pravzaprav črno in belo. Vsi moji sprehodi so beli, sneženi, moji dolgodlaki pasji prijatelji se otepajo sneženih kep na tačkah, jaz pa lahkotno skačem po zamrznjenem snegu. In me nič ne zebe.

Me je zadnjič lovila belo-črna novofundlandka, jaz sem ostala zgoraj, na snežni površini, njej pa se je udiralo... No, zabave ni zmanjkalo.

Pravzaprav ugotavljam, da mi sneg prav ustreza, pa še lastniki mi ne težijo glede čistoče in brisanja tačk pred povratkom v hišo.

Kako pa šele prija, ko se vrnem v hišo, na toplo in se udobno zleknem na kauč. Mmmmm....