25. apr. 2010

TULIPANI


Včeraj smo obiskali Volčji potok. To je čudovit vrt cvetlic, dreves in grmovnic, ki kar sam vabi k odkrivanju, naslajanju in občudovanju...
















23. apr. 2010

CACIB MARIBOR

Prejšnja nedelja je bila deževna in temna. Mi pa smo se že navsezgodaj zjutraj odpravili na mednarodno razstavo vseh pasem v Maribor. Razstava je bila na prostem, na travniku in prav lepo je bilo poskrbljeno za nas. Imeli smo dovolj prostora za sprehajanje, ovohavanje in igranje.








Madžarski sodnik Miklos Levente me je ocenil takole:
- tipical bitch
- nice head
- tipical topline
- good chest
- loose elbow
- free movement

In mi dodelil oceno odlično ter me izbral za najlepšo predstavnico moje pasme - BOB!

Bil je lep dan, najprej oblačno, potem malo dežja in za konec sonček. In dobila sem novo super ležišče, na katerem se zdaj udobno raztegujem v dnevni sobi.

Tu pa je še nekaj fotografskih utrinkov z razstave (sloughi francoske krvi s Češke, salukiji iz Hrvaške, jaz...).







 

10. apr. 2010

Psi imajo vedno manj dreves...

...še dobro, da sem psička :)

8. apr. 2010

SLOUGHI IN OTROCI

Kakšni smo sloughiji z otroki? Čudoviti.

No, moja lastnica pravi, da je osebnost sloughija odvisna tako od genov kot tudi od ustreznega načina socializacije in lastnikov, pri katerih pes živi. To pa se sliši učeno.

Pravzaprav se začno prvi stiki psa z ljudmi že v leglu. Najprej z vzrediteljem, ki poskrbi za varen, umirjen prostor, kjer ima psica čas in prostor za prvo vzgojo svojih maldičev. Nato se začno stiki širiti, tako z ljudmi kot z drugimi živalmi. Ko na obisk prihajajo različni ljudje in opazujejo razigrane mladičke, jih božajo ali se z njimi igrajo. Ko mladiča vzamejo iz legla in ga po nekaj minutah spet vrnejo. Ko ljudje pazijo (vzreditelji ali obiskovalci), da so z mladički nežni, pazljivi in neagresivni. Vsako srečanje predstavlja za mladiča novo in, želimo si tudi,  pozitivno izkušnjo.


Kasneje, ko sloughi pride v nov dom, k novi družini, pazimo na podobne stvari. Da ima svoj mir, da je njegova košara ali kavč mesto, kjer se počuti varnega in zaščitenega. Potem so tu vsi prijatelji, sosedje, znanci, ki želijo spoznati novo bitje. Naj bodo srečanja z njimi prijetna in naj bo sloughi tisti, ki pove, ops, pokaže, kdaj ima dovolj.  



Podobno je z otroki. Za nas so otroci lahko mala vreščeča bitja, ki nam ne pustijo počivati ali pa so to prijazni mladi nadobudneži, ki v svet zrejo s podobne perspektive kot mi. Se radi igrajo, a ko jih je strah ali ko so utrujeni, se radi zatečejo k staršem, kot mi k svojemu gospodarju.

Moja gospodarica pravi, da smo sloughiji eni pravi plemeniti mačkoni, da smo prijazni, dokaj zaupljivi, da se še kako radi božamo, igramo, crkljamo. Jaz pustim, da me pleničnik boža, včasih povleče za dlako, se dotika mojih kremplejv ali se celo uleže name. Včasih se spravi k meni v košaro in pritisne svojo glavico ob moj topel kožušček. Če pa imam vsega dovolj ali preveč, se le umaknem. Stvar je tako zelo preprosta.

5. apr. 2010

COURSING

Danes je ponedeljek. Deževen dan in moji gospodarji so bili doma. Nekaj čudno so se obnašali do mene, me božali in pripravljali na nekaj velikega. Malo čez poldne smo se vkrcali v avto, ki nam je vsem skupaj kar malo premajhen. No, vseeno vedno pridemo, kamor se odpravimo. Tokrat na Dolenjsko, do vasice Žaga pri Velikih Laščah. Ja, napotek organizatorjev je bil zelo jasen, moja dva odrasla gospodarja tudi zelo samozavestna, oznake na slovemnskih cestah pa so jima dale kar nekaj opravka, za nas vožene, pa nekaj kilometrov več vožnje po ovinkastih dolenjskih cestah. Gospodarica je bila celo v telefonski navezi z njeno sestro, ki nas je usmerjala, pa levo, zdaj desno, ko pridete do une vasi skoraj naravnost, ji je sproti razlagala, ko je sedela v domačem kavču z zemljevidmo na kolenih.

Končno nam je po dobre pol ure iskanja uspelo in zagledali smo čudovit travnik, na njem  pa same hrte, velike, srednje in male, stare in mlade, ki so z velikim veseljem letali, oz. tekli in šrintali za neko hitro premikajočo se stvarjo. Nekateri so šibali na vso moč (kot bi rekli športniki), drugi so se sprehodili (kot se ponavadi sprehajajo upokojenci), tretji so se lovili (kot se lovijo majhni otroci), eden pa se je celo poškodoval (kot na letošnji zimski olimpiadi Petra Majdič).

Jaz sem vse skupaj nekaj časa opazovala, ko pa sem prišla na vsrto, se mi je celotna slika popolnoma zbistrila. Coursing je tek, kjer loviš hitro premikajočo se stvar, ki pa te heca in venomer spreminja smer. Hitrost v ovinkuh je res huda, lovljenje pa zabavno in predstavlja pravi užitek. Zame je bilo to danes prvič. So mi lastniki rekli, da je to le trening. Jaz pa sem uživala in grozno zavidala odraslim kolegom, ki so lahko tekli dvakrat. Ooo, bom tudi jaz kmalu.

Toliko o mojih vtisih. Zdaj pa morda še bolj strokovno o coursingu. Povzemam kar članek Andreje Novak, ki si ga lahko v celoti preberete tukaj, http://www.hrti.si/coursing/lure.html, če pa se vam to ne da, berite naprej. Za vas sem izbrala ključno:

Predstavitev coursinga - po slovensko bi lahko temu rekli tek čez drn in strn, lahko enačimo z zgodovino nastanka in razvoja različnih pasem hrtov. Da bi razumeli nastanek, razvoj in bistvo coursinga moramo poznati zgodovino hrtov.



Hrti so psi vzrejeni za hitrost. Njihova zgradba telesa je specifična - so visoki, dolgi, suhi, gibčni, tekaški psi z aerodinamično zgradbo; za svojim plenom letijo kot puščice. So plod tisočletne načrtne vzreje, ki je bila v preteklosti na enako visoki ravni, kot je danes. Nekateri izmed njih so bližnji sorodniki prvinskih psov (pratipski psi), kot sta ibiški in faraonski pes. Salukija in sloughija so tam že pred 5000 leti načrtno vzrejali za to, da bi lahko dohitevala puščavske gazele in jih gonila do izčrpanosti.
Današnji coursing je šport, ki ime starodavne korenine v lovskih igrah in pogonih z pasmami psov, ki so lovili bolj z vidom kot z vohom. Coursing je eden najstarejših lovskih športov, potrditev nam dajejo 4000 let stare slike v egipčanskih grobnicah, ki prikazujejo coursing z dolgonogimi psimi s pokončnimi in spuščenimi ušesi. Kjerkoli so imeli ljudje dostop do konj in odprtega prostora se je coursing med lovci razvil v pomemben šport, ki je bil rezerviran samo za pripadnike plemstva in modre krvi.


Danes se za tekmovanja v coursingu uporablja umetna vaba (plastična vrečka, trakovi), ki je navezana na vrv, ki jo vleče mašina. Od tu izhaja tudi izraz "lure coursing", ki v angleškem jeziku pomeni "vaba na dolgi vrvi". Predvsem američani in angleško govoreča področja uporabljajo izraz "lure coursing", beseda "coursing" je rezervirana za lov na žive živali - predvsem zajce in kojote.

Tekmovanj v coursingu se danes udeležujejo ljubitelji in lastniki hrtov in psov, ki spadajo v tako imenovano "hound" skupino. Ta tekmovanja potekajo strogo na amaterski in ljubiteljski ravni in tako na tekmovanjih srečamo poleg vseh pasem hrtov tudi rodezijske grebenarje, basenjije, faraonske in siciljanske hrte, medtem ko so treningi coursinga odprti za vse pasme psov, pa tudi križanci so vse pogostejši obiskovalci.

Naprava za coursing je sestavjena iz vabe, ki je privezana na dolgo vrv (dolžina coursinga je lahko tudi 800 m) razporejeno med posameznimi okroglimi vodili (pullyji) s katerimi izdelamo cik cak progo - menjavo smeri in s tem posnemamo naravno gibanje preganjanega zajca.




Coursing je šport, kjer se sprostita tako človek kot pes. Je šport, ki se ga lahko izvaja samo v naravi, na odprtem prostoru, kjer nisi utesnjen med stenami. V Sloveniji smo s pripravo pravilnika o coursingu storili prvi korak k priljubljenosti tega športa. Z možnostjo podeljevanja licenc, se bodo lahko bolj zagreti privrženci te športne discipline udeležili tekmovanj tudi v tujini.

Coursing je način prijetnega druženja ljubiteljev in lastnikov psov v naravi, hkrati pa omogoča, da se hrti sprostijo v svoji prvotni nalogi - v lovu, kjer v polnem diru pokažejo vso svojo lepoto in lovsko znanje.