8. apr. 2010

SLOUGHI IN OTROCI

Kakšni smo sloughiji z otroki? Čudoviti.

No, moja lastnica pravi, da je osebnost sloughija odvisna tako od genov kot tudi od ustreznega načina socializacije in lastnikov, pri katerih pes živi. To pa se sliši učeno.

Pravzaprav se začno prvi stiki psa z ljudmi že v leglu. Najprej z vzrediteljem, ki poskrbi za varen, umirjen prostor, kjer ima psica čas in prostor za prvo vzgojo svojih maldičev. Nato se začno stiki širiti, tako z ljudmi kot z drugimi živalmi. Ko na obisk prihajajo različni ljudje in opazujejo razigrane mladičke, jih božajo ali se z njimi igrajo. Ko mladiča vzamejo iz legla in ga po nekaj minutah spet vrnejo. Ko ljudje pazijo (vzreditelji ali obiskovalci), da so z mladički nežni, pazljivi in neagresivni. Vsako srečanje predstavlja za mladiča novo in, želimo si tudi,  pozitivno izkušnjo.


Kasneje, ko sloughi pride v nov dom, k novi družini, pazimo na podobne stvari. Da ima svoj mir, da je njegova košara ali kavč mesto, kjer se počuti varnega in zaščitenega. Potem so tu vsi prijatelji, sosedje, znanci, ki želijo spoznati novo bitje. Naj bodo srečanja z njimi prijetna in naj bo sloughi tisti, ki pove, ops, pokaže, kdaj ima dovolj.  



Podobno je z otroki. Za nas so otroci lahko mala vreščeča bitja, ki nam ne pustijo počivati ali pa so to prijazni mladi nadobudneži, ki v svet zrejo s podobne perspektive kot mi. Se radi igrajo, a ko jih je strah ali ko so utrujeni, se radi zatečejo k staršem, kot mi k svojemu gospodarju.

Moja gospodarica pravi, da smo sloughiji eni pravi plemeniti mačkoni, da smo prijazni, dokaj zaupljivi, da se še kako radi božamo, igramo, crkljamo. Jaz pustim, da me pleničnik boža, včasih povleče za dlako, se dotika mojih kremplejv ali se celo uleže name. Včasih se spravi k meni v košaro in pritisne svojo glavico ob moj topel kožušček. Če pa imam vsega dovolj ali preveč, se le umaknem. Stvar je tako zelo preprosta.