31. avg. 2010

CAC TRBOVLJE























Včeraj je bil prav en lep dan. Po deževni nedelji je posijalo sonce in na modrem nebu so plavali posamezni beli oblaki. Na razstavnem prostoru s čudovitim razgledom je bilo sicer razmočeno, tako da so morali razstavne kroge združevati, vzdušje med lastniki hrtova pa je bilo prijetno. Statistika pa taka:

2. krog: Barbka Novak, Slovenija
GREYHOUND 1
PICCOLO LEVRIERO ITALINO 2
WHIPPET 9
IRISH WOLFHOUND 4
BARZAIA 3
SALUKI 4
AFGHAN HOUND 4
SLOUGHI 1
Skupaj 28

Ja, bila sem na vrsti zadnja, že zelo utrujena, saj so moji gospodarji okupirali moje ležišče, no, jaz pa sem medtem uživala v igranju s pasjimi kolegi – greyhound Nil mi je še posebno ustrezal – po velikosti in po mladosti :)




















Čeprav sem bila edina med sloughiji, me je sodnica ocenila s strogim, a korektnim sodniškim očesom in o meni napisala:

15 mesecev stara psica, dobre višine in tipa.
Odlično oblikovana glava s tipičnim izrazom, odlično nastavljena in nošena uhlja, škarjast ugriz, odličen vrat in linija hrbta.
Odlična okotenost, v gibanju neprilagojeni komolci, krajši križec, rep v gibanju nošen čez hrbtno linijo, odlična kvaliteta dlake, odličen karakter.
Ocena: odlično, prvak razreda mladih, prvak pasme BOB





Zelo zadovoljna in ponosna lastnica, jaz zadovoljna in utrujena od igre in poziranja, drugi lastniki utrujeni in zadovoljni od novih vtisov in svežega zraka.



18. avg. 2010

Lovske počitnice


Spet se oglašam. Tokrat bom pisala o malo bolj preteklih dogodkih. Iz prve polovice letošnjega avgusta. Odpravili smo se na tako imenovane počitnice na kmetiji http://www.cebelji-gradic.com/, do Čebeljega gradiča, ki leži tam čez Muro, na skrajnem severu-vzhodu Sloveniji, na gričevnatem, malo ovinkastem, zelenem in zelo prijaznem Goričkem.




 
Otroci naj bi uživali pri okušanju svežega medu ter pri opazovanju domačih živali. No, bilo pa je mnogo bolj zanimivo, kot sem si lahko predstavljala. Na tej kmetiji kar mrgoli živali za ulov. Ja, prav ste prebrali. Mene so najbolj zanimali zajci. Kar mrgolelo jih je - velikih, majhnih, belih, sivih, takšnih marogastih, starih od nekaj tednov do nekaj let. Z zlato prinašalko Piko sva ju opazovali in nisva se naveličali...






Za ogrado se je ponosno sprehajal osliček, poni je samozavestno razkazoval mišice, jaz pa sem tekla ob ogradi gor in dol. Kdo je večji, kdo je hitrejši, sem se spraševala.


In kdo bolje diši...


Sem se včasih šla igrico - kdo bo koga. Pa zajčke sem včasih malo preplašila, tako da sem vzela zalet in šprintirala do ograde, v kateri so bili ljubki dišeči zajčki varno skriti pred menoj.

Kjer koli sem se sprehajala, mi je dišalo po divjih svinjah, pa po jelenih, ovcah...







Sploh nisem vedela, ali naj se bojim ali naj lovim ali napadem in požrem. Smo bili enkrat na slastnem kosilu, pa mi je gostilničar ponudil surovo jelenovo meso. Za začetek ;)





Je mislil, da bom slasten kos mesa požrla, tako kot velika večina psov, kaj šele tistih, ta domačih v Prekmurju. Jaz pa sem podarjeno meso najprej previdno povohala, ga položila na tla, ga trikrat obhodila, pogledala v oči mojo gospodarico, ali misli resno, pogledala vprašujoče gostilničarja, ali mi ne bi raje pripravil tega mesa na žaru, potem pa sem se mesu počasi, počasi približala, ga zelo previdno dala med prve zobe, pa ga začela grickljati. Ops, je bil kar malo velik kos in sem ga iz previdnosti, da se v njem ne skriva kaj sumljivega, raje odvrgla. Gospodar ga je pobral, ga zrezal na šest manjših koščkov in mi ga zopet ponudil. Pogledala sem ga, povohala vseh šest, tokrat manjših koščkov in vzela prvega. Začela sem ga žvečiti, mmm, je to meso? Mmmm, ja, bi znalo biti, saj me ne mislijo zastrupiti, kajne? MMMM, to je pa res dobro, bom še kar žvečila, žvečila in pogoltnila. No, prvega sem že, naj še ostale? No, pa dajmo! In tako je košček za koščkom zginjal med mojimi zobmi. Ja, jelenovo meso mi je še kar teknilo. Hvala, prijaznemu gostilničarju.


Sloughi v Tuniziji




Najprej najbolj sveže. Moji lastniki so se danes vrnili z enotedenskih počitnic v Tuniziji, kjer pa so iskali tudi sledove sloughijev. Pasma namreč izhaja iz štirih severnoafriških držav - iz  Maroka, Libije, Tunizije in Alžirije.

Zakaj sledove? Vsakega Tunizijca, ki so ga vprašali, ali pozna sloughija, je začel takoj vneto prikimavati in dodal, da je to pes namenjen za lov in da je njegova domovina Tunizija. Veliko jih je zraven tudi dodalo, da psov pravzaprav ne mara. Nekdo je povedal, da jih na severu Tunizije uporabljajo za lov na zajce in divje svinje. Ko pa so moji lastniki želeli videti kakšnega, so bile vse sledi zabrisane. Kot zakleto.

Potem so se moji štirje lastniki odpravili na tradicionalno tržnico v Sousse, kjer so v trgovinicah iskali kipce, pri umetnikih morda slike, pri izdelovalcih mozaikov pa kakšen mozaik s podobo sloughija... ali po dolgem času iskanja, vsaj podobo psa, ki spominja na sloughija.

In niso našli ničesar. Njihovo iskanje je bilo podobno temu, kot če bi turist v Sloveniji želel dobiti kipec krave ali prašiča. Vsak Slovenec to žival pozna, umetniki pa se ne odločajo za upodabljanje le-te.

So pa tile Arabci res pravi trgovci. Neki trgovec je lastnico vprašal, kako velikega sloughija potrebuje, iz kakšnega materiala naj bo in če lahko počaka pol dneva, da ji ga bo prinesel. Vse se da narediti, če je v igri goreče navdušena turistka, ki sanja o sloughijih, z denarjem v žepu :)

Tu je le nekaj slik z arabskim pridihom posnetih v preteklem tednu v Tuniziji, na koncu pa sem našla še zanimivo članek o sloughijih v Tuniziji (pripenjam povezavo) - če jih že niso uspeli videti v živo.