18. avg. 2010

Lovske počitnice


Spet se oglašam. Tokrat bom pisala o malo bolj preteklih dogodkih. Iz prve polovice letošnjega avgusta. Odpravili smo se na tako imenovane počitnice na kmetiji http://www.cebelji-gradic.com/, do Čebeljega gradiča, ki leži tam čez Muro, na skrajnem severu-vzhodu Sloveniji, na gričevnatem, malo ovinkastem, zelenem in zelo prijaznem Goričkem.




 
Otroci naj bi uživali pri okušanju svežega medu ter pri opazovanju domačih živali. No, bilo pa je mnogo bolj zanimivo, kot sem si lahko predstavljala. Na tej kmetiji kar mrgoli živali za ulov. Ja, prav ste prebrali. Mene so najbolj zanimali zajci. Kar mrgolelo jih je - velikih, majhnih, belih, sivih, takšnih marogastih, starih od nekaj tednov do nekaj let. Z zlato prinašalko Piko sva ju opazovali in nisva se naveličali...






Za ogrado se je ponosno sprehajal osliček, poni je samozavestno razkazoval mišice, jaz pa sem tekla ob ogradi gor in dol. Kdo je večji, kdo je hitrejši, sem se spraševala.


In kdo bolje diši...


Sem se včasih šla igrico - kdo bo koga. Pa zajčke sem včasih malo preplašila, tako da sem vzela zalet in šprintirala do ograde, v kateri so bili ljubki dišeči zajčki varno skriti pred menoj.

Kjer koli sem se sprehajala, mi je dišalo po divjih svinjah, pa po jelenih, ovcah...







Sploh nisem vedela, ali naj se bojim ali naj lovim ali napadem in požrem. Smo bili enkrat na slastnem kosilu, pa mi je gostilničar ponudil surovo jelenovo meso. Za začetek ;)





Je mislil, da bom slasten kos mesa požrla, tako kot velika večina psov, kaj šele tistih, ta domačih v Prekmurju. Jaz pa sem podarjeno meso najprej previdno povohala, ga položila na tla, ga trikrat obhodila, pogledala v oči mojo gospodarico, ali misli resno, pogledala vprašujoče gostilničarja, ali mi ne bi raje pripravil tega mesa na žaru, potem pa sem se mesu počasi, počasi približala, ga zelo previdno dala med prve zobe, pa ga začela grickljati. Ops, je bil kar malo velik kos in sem ga iz previdnosti, da se v njem ne skriva kaj sumljivega, raje odvrgla. Gospodar ga je pobral, ga zrezal na šest manjših koščkov in mi ga zopet ponudil. Pogledala sem ga, povohala vseh šest, tokrat manjših koščkov in vzela prvega. Začela sem ga žvečiti, mmm, je to meso? Mmmm, ja, bi znalo biti, saj me ne mislijo zastrupiti, kajne? MMMM, to je pa res dobro, bom še kar žvečila, žvečila in pogoltnila. No, prvega sem že, naj še ostale? No, pa dajmo! In tako je košček za koščkom zginjal med mojimi zobmi. Ja, jelenovo meso mi je še kar teknilo. Hvala, prijaznemu gostilničarju.