4. okt. 2010

Dan po...























Ja, razstava v Celju je bila zame res naporna.

Zaključna prireditev se je začela s polurno zamudo, ob pol štirih. Z moja lastnico sva čakali v ozadju, pred in v pripravljalni dvorani. Ni bilo prostora ne za počitek ne za igro, ni bilo posod s pitno vodo, še trava je bila popolnoma onečedena in smrdeča od mojih pasjih vrstnikov (po moje nihče ni čistil teh prostorov že vse tri dni razstave). Res, kar malo neprimerno za tako veliko in odmevno pasjo razstavo.

Na vrsti sem bila šele v predzadnji skupini, v skupini Best Junior 10. skupine in to je bilo ob sedmih zvečer. Vse mi je šlo že na živce, tako nenehni kratki sprehodi z lastnico, kot tudi nenehen trušč in drugi psi. In se je kar vleklo, vleklo. Nič ne rečem, vzdušje v elegantno pripravljeni dvorani je bilo potem res enkratno - zelena trava, reflektorji, elegantna voditelja in sami čudoviti mladi hrti. A jaz nisem mogla več, nisem slišala lastnice, niti nisem več reagirala na koščke slastne salame. Čakala sem le še na domačo posteljo in počitek brez mej.