18. dec. 2010

Spomin na poletje...



















...na zeleno in dišečo travo, na mehko zemljo pod tačkami, na cvetni prah in mušice v zraku, na toploto... No, igra s salukico Eli pa je prisotna tudi pozimi :)


V objektiv naju je uspešno ulovil Jaka.Posted by Picasa

14. dec. 2010

Nedeljski potep po gozdu


















V teh dneh nisem najbolj razpoložena za tek po trdem snegu, saj me vse reže in bode v moje tačke. Ko pa se je v nedeljo opoldne temperatura povzpela malo nad ničlo, je stvar postala veliko bolj sproščena in zanimiva.























In moja prijateljica dobermanka Pupi, ki ima še več energije kot jaz in je vedno super razpoložena, se pred mano kar na enkrat pojavi z dišeče-smrdečim plenom. V gobcu na spodnji sliki drži nekaj mesenega, kosmatega...

Posted by Picasa

13. dec. 2010

Luna mi je pisala

Pa ne tista Luna ne nebu, temveč moja sestra, ki prihaja v prihodnjem mesecu k meni na obisk. Ko se bova skupaj sprehajali po Ljubljani, bodo mimoidoči mislili, da sva dvojčici. To bo zabavno!
Pri njej v Nemčiji je snega na pretek, ona pa se je moderno in toplo oblečena igrala s tem stvorom (z žogo, če se ne motim) med nogami in ga na koncu tudi uspešno pokončala. Bravo Luna!



Posted by Picasa

11. dec. 2010

Ela na obisku

Danes je bil dan res naporen. Začel se je z zgodnjim vstajanjem in priganjanjem naj pohitim. V mraz? V led? In zunaj -4 stopinje? Ko pa sva z lastnico parkirali avto pri Koseškem bajerju in ko sem po tednu dni spet zagledala salukico Eli, se je moje razpoloženje obrnilo. No, dirjala ravno nisem, saj mi tek po ledenem in zmrznjenem snegu ni ravno ustrezal, sem pa imela ravno prav teka za jutranjo telovadbo. Lastnica je rekla, da bi potrebovala obložene in podložene pasje škorenjce. Se jih da kje dobiti?























Ravno sem se doma dobro segrela, pa sem dobila pasji obisk. Whipetka Ela, stara toliko kot jaz, je simpatična, nežna in razigrana. Povabila sem jo na igro na naš vrt. Po uri teka sva bili povabljeni v hišo, kjer je zimsko sonce super ogrelo dnevni prostor. Ela me je izzivala in še kar naprej vabila k igri. Zakaj pa ne, sem si rekla in hrtovska igra se je nadaljevala.


Spet ura oddiha, potem pa obisk zlate prinašalke Lize. No, ona bi se igrala, a ima tako rada svojo gospodarico, da je raje vdano in nepremicno čakala nanjo pred vhodnimi vrati.

Še zadnjo piko naredim, potem pa v klopčič in potop v pasje sanje. Lahko noč! 

8. dec. 2010

Verona - izza odra

Ostalo je še nekaj zanimivih fotografij iz Verone. In vsaka ima svojo zgodbo.
















Takole izgleda, ko se sojenje v Italiji zaključi. Vsi razstavljalci se nagnetejo okrog sodnikove mize in čakajo, da sodnik podpiše vse dokumente - od ocen, do nazivov ter da se ocene vpišejo v njihove knjižice.

























Skupina azavakov, ki je zmagala pri tekmovanju vzrejnih skupin. Lastnik jih je izvrstno kaskadno razporedil - najvišjega je imel pri sebi, nato druge tri prav tako po velikosti. V areno so vkorakali kot arabski konji - ponosno, elegantno, z dvignjenimi glavami in skoraj enakim korakom. Res so si zaslužili osvojeni naziv. 



Tole sem pa jaz :) Ko sem se z užitkom spet ulegla - na domača tla.

6. dec. 2010

Verona 2010

Konec tedna sem se prvič na razstavo odpravila v Italijo. Čeprav sta bili mednarodni razstavi napovedani v Pordenonu in Veroni, dva ni zapored, sta bili obe izvedeni na znanem in prostornem razstavišču v Veroni.

Prvi dan je bil CACIB Pordenone in nekja čez 1000 prijavljenih psov. Sloughije je sodil italijanski sodnik Valerio Nataletti in me takole ocenil:
18 mesecev stara psička, zelo dobro grajena, nežnega pogleda, dobro nošeni uhlji, eleganten vrat, izvrstna linija hrbta, dobra okotenost, ustrezno globok prsen koš, pravilno gibanje, vrhunska predstavnica pasme. CAC + CACIB + BOB.




























Drugi dan, CACIB Verona in okrog 1500 prijavljenih psov, me je prav tako ocenjevala italijanska sodnica - moram reči, da je bilo sojenje mnogo bolj natančno, poglobljeno in kvalitetno kot na Evropski razstavi letos v Celju - Teresa Babrielli Mondo, ki je o meni zapisala tole:
18 mesecev, elegantno usločena hrbtna linija, pravilna glava, izrazite oči, popolno zobovje, lepe ustnice, lep hrbet, križec, lep greben, pravilno nošen rep, zelo elegantna in feminilna. CAC + CACIB

Čeprav je bila ocena izvrstna, pa nisem bila ravno razpoložena za lep tek in daljše razkazovanje, zato je ta dan naziv najlepšega sloughija prejel moj tekmec Intisar's Latar, samec, ki je prav tako tekmoval v odprtem razredu, star 7 let, doma iz okolice Torina, lastnik Silvia Marcori. Čestitke! Pravi, da pride januarja 2011 v Ljubljano na specialno razstavo hrtov, kar bo super. Konkurenca je vedno dobrodošla!

















Na koncu poziranja pa me je čakala sprostitev - obilna poslastica dimljene šunke in pršuta ter igra s tenis žogo. No, za tak zaključek se splača še kdaj potruditi.



Posted by Picasa