25. feb. 2011

Dobro jutro vsem!

Utrinki z današnjega spehoda. Mraz in hkrati zimsko sonce, ki se prebuja na sosednjem traviku. Jaz pa v preži in čakam, da se na mojem obzorju pokaže kakšen psiček.


Kaj se tam dogaja? Sem ga res videla? Ali je bil le privid?

Nič ne bo danes s pasjo družbo. Grem raje kar po vsoje. Da vdim, in povoham, kaj delajo kri pozimi.

Počutim se kot v Afriki - kot lev, ki gloda kosti mrtve antilope. Škoda, da tale rogovila ne diši kaj boljše.

Mi jo bo ko vzel? Ne? To sploh ni zabavno - imeti plen pod nogami in nikjer nikogar.

No, pred odhodom domov še pogled na vse strani. Danes je bil sprehod lep, a prav nič družaben. Pa drugič.

4. feb. 2011

Markiranje




















Zakaj me gospodarica tako čudno gleda? Saj se nisem spremenila, je pa res, da sem na današnjem jutranjem sprehodu naredila tisto, kar moram. Ja, moram. Označevala sem teren, kjer sem se gibala. Na vsakih 80-100 m sem spustila malo urina. Ja, moram. Da bodo psički, pohotni in željni, vedeli, kje sem in kako me najdejo. No, na koncu mi je že zmanjkalo, pa sem markirala le še po kapljicah. Ja, moram.

Za tiste, ki ne vesete, kaj je to markiranje, pa sem našla odgovor veterinarja na spletu:

Psi markirajo iz različnih razlogov. To počno, ko se srečujejo z vonjavami v okolici, da svojim tekmecem povedo, kaj je njihovo. S tem kažejo svoj socialni status, uveljavljajo svojo dominanco in označujejo svoj teritorij.



Poleg tega z markiranjem psičkam sporočajo, da so na voljo za parjenje. Markirajo pa lahko tudi zaradi tesnobe, ki jo doživljajo ob ločitvi od nekoga, ki ga imajo radi.



Psi, ki so negotovi, lahko markirajo tudi v stanovanju, saj z markiranjem povečujejo svojo samozavest. Nenadno markiranje je običajno posledica občutka negotovosti, strahu ali ogroženosti. Pes se lahko počuti ogroženega zaradi prihoda novega družinskega člana, zaradi spremembe dnevnih navad lastnika oziroma stanovalcev ali prihoda nove domače živali. Lahko celo zaradi vonja drugih živali, ki ga lastnik prinese na čevljih ali obleki. Markiranje v stanovanju se lahko pojavi tudi, ko se v okolici stanovanja giblje kakšna psička, ki se goni.

1. feb. 2011

CACIB PADOVA 2011

V nedeljo sem se z lastniki odpeljala v Italijo. Vožnja je trajala dobri dve uri in že smo bili na toplem. CACIB Padova je bila razstava, ki je bila vrhunsko organizirana. Čeprav velika in na prvi pogled industrijska hala tamkajšnjega razstavišča sredi mesta, je bila po tleh vse vprek pokrita z rdečo preprogo, bila pa je tudi ogrevana, kar je res prava redkost. Le ena CACIB razstava, ki pa je potekala dva dni, tako da ni bilo neprijetne gužve in napetosti. Jaz sem se prav razveselila mojih slovenskih prijateljev - no, lastnica je poklepetala (ji paše, vedno), jaz pa sem se igrala z italijančkom Halom. Mojo lastnico kar srh preletava, ko mojo igrivo, a nežno taco položim na njegovo krhko in drobno hrbtenico. A ne se bat - ko skoraj pogoltnem njegovo drobno glavico je to le igra, ki prija obema. Saj zna zarenčati in reči dovolj, če je treba, kajne?!

Na tokratni razstavi je bilo 5 sloughijev, 4 samičke in en samec. Italijanska sodnica Manola Pogessi je bila res prijazna - se je pustila kar podkupiti z moje strani z nekaj mokrimi poljubčki, šele nato se je lotila ocenjevanja:
- približno dve leti stara psička
- dober splošni vtis
- feminilna
- trup primeren in uravnotežen
- dobra okotenost
- dober izraz
- prijeten značaj
- zelo elegantna v gibanju
Odlično 5, CAC in CACIB.

In tako sem dobila prvo malo zmago na specialni razstavi sloughijev. Potrebujem še eno takšno, da bom lahko nekoč kandidirala za italijansko prvakinjo v lepoti. Nekoč:)

Prijetni vtisi, prijetno vzdušje in uspešen zaključek dneva, ni kaj.

Kaj pa se mi je dogajalo danes? No, lastnica je te dni kar malo nezaupljiva do mene, saj včeraj nisem in nisem hotela priti k njej. Bilo mi je tako lepo, ko sem spet lahko tekla čez travnike, polja, lovila Eli, iskala krtine in sledila mišjim rovom. Lastnica pa bi rada kar na enkrat to idilo zaključila z nenadnim odhodom domov. To pa že ne, sem si mislila in jo na daleč opazovala. Sva se gledali na razdalji 100 m, ona tresoča od mraza, jaz pa sem trmasto sedela in si mislila svoje. Le katera bo zmagala? Ona. Škoda;)