20. maj 2011

Podgana ali avto?











Bil je lep sončen dan. Na sosednjih travnikih je visoko rastla zgodnja poletna trava, ki jo živahno obarvajo predvsem rumene in vijolične cvetlice ter na tisoče različnih travnatih cvetov. Skoraj vsa ta rava je bila že pokošena, le še nekateri travniki so ostali nedotaknjeni. Popoldne, ko so se moje lastniki vrnili iz služb in šol, smo vsi skupaj odšli po hitrem postopku na sprehod na travnik, ki sem vam ga ravnokar opisovala. Tam smo srečali postavnega galga Carlosa, a mene ni zanimal tek z njim, temveč luknje, luknjice, krtine, voluharice, mišnice. Povsod je dišalo - travni vonj se je tik nad zemljo mešal z omamnim vonjem drugih prebivalcev tega travnika in jaz sem si jih želela spoznati od bliže.

Kar na enkrat zagledam - nekaj. Poskočno, hitro, temno, valjasto, tekoče. Le kaj je to? Pa gledam, strmim. Naj skočim? Naj se uležem in čakam, da mi samo pride v gobec? Z leve, desne, pogled od zgoraj? To živo bitje, ki naj bi bilo tudi eden izmed uglednih prebivalcev tega travnika, je teklo stran od mene. Le kako si upa. Jaz za njim, še malo in že sem ga imela v gobcu. In se upira in želi iti ven. Še malo ga vržem v višino, pa zagrizem še z druge strani. In je obmirovalo. Kako mi je teknilo, si niti predstavljati ne morete. In ne, ne grem več domov, ko imam med zobmi tako sladek, ravno prav trd in ravno prav mehek dišeč plen!

Gospodarji se zgražajo in obljubljajo, da ne bom dobila več poljubčkov z njihove strani. Prav, pa nič. Tale sladek plen je veliko boljši od njihovih ljubkih, a hkrati praznih tisočerih poljubčkov.

Po desetih minutah se naužijem vonjav in jim pustim, mojim gospodarjem in ne drugim prebivalcem tega travnika, da se mi končno približajo. Oni še vedno vidno zgroženi, sploh pa potem, ko ugotovijo, da sem pokončala ljubko malo podgano. Je bilo na njej kaj ljubkega?





Dva dni pred tem ljubim dogokom pa pridem na ta isti travnik in po njem nekaj drvi. Hudo drvi, bi rekla moja velika mala lastnica. Uf, si rečem, dajmo, da vididmo, kdo bo hitrejši. Pošast drvi čez pokošeno travo in se ne zmeni za grbine, krtine, luknje, niti ne zame. Jaz pa v peto predstavo in za njo. To je bilo zanimivo. Moram priznati, da že dolgo časa nisem tekla s takim navdušenjem in s tako hitrostjo. Na koncu se je pošast umaknila med noge njenih gospodarjev, jaz pa prišla prijazno do njih, saj sem pričakovala nagrado. Kakšno nagrado, se sprašujete, čemu? Kaj ni jasno, da sem jaz z mojim tekom pošast tako utrudila, da je končno odbrzela do njenih gospodarjev.

PS
Le info za vas - tudi mene je pošast na zgornji sliki prav izmučila.