26. sep. 2011

Moj novi dežni plašč

V nekaj dneh bom dobila po pošti tale plašček, zašit le zame.  Na sliki ga nosi manekenka - moja sestra Luna - Zaadi Schuru-esch-Schams.

Na travnikih ali med pasjo igro me nikar ne iščite v tej obleki, z veseljem pa ga bom nosila za v mesto in na kakšnem bolj počasnem sprehodu.











25. sep. 2011

Dieta

Kaj počnem te dni? Pravzaprav ne veliko. Moja gospodarica pa se je odločila, da sama kost in koža nista ravno značilna za sloughija. To njeno razmišljanje se je začelo pretekli konec tedna, ko smo preživeli  "sloughi weekend" v Budimpešti pri Djodjetu in Hedvig. Čudovita gostitelja, Djodje pa izvrsten kuhar! Shana in Schuru, mladi sloughi psički, vsak dan uživata v njegovih poslasticah. In prejšnji konec tedna sem se razvajala še jaz - s hrano in z dobro družbo. Moja gospodarica pa je končno spoznala, da sloughiji pač nismo le za briketirano hrano in da prav obožujemo sveže pripravljeno, dišečo, meseno, makaronasto in z maslom začinjeno ravno prav toplo hrano. No, saj to ni težko razumeti.

Pri nas doma tako zdaj vsako popoldne prijetno zadiši. Ko gospodarica kuha, se trije mali moji gospodarji pogosto pojavljajo v kuhinji in sprašujejo, ali bo tudi za njih kaj. Ponavadi pa se hrana pripravlja zame. Jaz pa se potem potrudim, da je moja posoda na koncu res dobro prazna.

Pozdrav od Lune

Bayreuth


Kaj vse moramo sloughiji pretrpeti!

Ker moja lastnica ljubi opero, sem morala z njo na zeleni grič nad Bayreuthom v Nemčiji, kjer kraljuje slavno Wagnerjevo gledališče.

Sploh si ne morete predstavljati, kako so me pogledali elegantni obiskovalci operne predstave, ko sem se smukala med njimi med odmorom (na dvorišču pred opero).

No, saj sem se tudi jaz vedla uglajeno.

20. sep. 2011

Arabski večer























Še zadnji spomin na letošnje nepozabno avgustovsko srečanje. Zaključi naj se s slikami z večera, ko so se naši lastniki oblekli po orientalsko, igrala je orientalska glasba in paša za oči je bil tudi trebušni ples.

Sloughijev na slikah ni več, ker smo takrat že ležali po blazinah in preprogah. In sanjali o naslednjem sloughi druženju.


Prijazna in vedno dobro razpoložena gospa in gospod Hanedel, ena prvih lastnikov sloughijev v Nemčiji. Zdaj ponosna lastnika lepotice Shakire.

















V središču večera sta bila seveda Inge in Eckhard Schritt.




Christiane jima je zapela tri čudovite pesmi. 
















Gospoda Schritt in dr. Zimmerman - prijatelja, entuziasta, optimista, ki sta verjela in še verjameta, da so sloughiji nekaj več...



16. sep. 2011

Manekenka


Moja sestra je prava manekenka. Da je oblečena po zadnji modi, skrbi njena lastnica Marianne. Marianne je zelo spretna in šiva obleke - plašče za sloughije - Chanel, Burrbery, Desigual...
Opss, tale pa ne paše na mojo stran.


Marianne zna sešiti vse, kar si pač žensko srce zaželi.

Meni bo na primer zašila zlat dežni plašč.

7. sep. 2011

Hitrost

Avgusta sem prvič tekla. Ne coursing, ki mi je v slast, temveč tek v krogu. Najprej te zaprejo v ozek kovinski boks, potem se vratca na drugi strani naenkrat odprejo in pred tabo nekaj rumenega hoče uiti. Ti pa to stvar poskušaš ujeti. Če se to seveda sploh da...



Na zgornji sliki še tipajoča, potem pa vedno hitrejša. Pravila igre so pravzaprav zelo preprosta. Čim hitreje, čim hitreje...












































6. sep. 2011

4 x Z


In smo se našle! Štiri postavne Z-jevke, ki smo prve tri mesece življenja preživele skupaj.

Danes pa smo takšne mlade dame.




Smo si kaj podobne?



4. sep. 2011

Akcija

Ko se sloughiji dobro spoznamo, pa se začne AKCIJA!

































































































Kako so lastniki dobermanov in drugih nehrtovskih pasem lahko zavistni - si predstavljate, da bi se takole sproščeno lovili nemški bokserji? Jaz ne.

3. sep. 2011

Druženje
















Vse se začne s spogledovanjem, ovohavanjem, rangiranjem, šele potem se začne...
























































1. sep. 2011

Sloughijev je več kot srn


Ko smo se spoznali, smo se vsi skupaj odpravili na sprehod skozi gozd.

Na našo veliko žalost vsi na povodcih. No, saj nam ni bilo slabo, a moje misli so bile le pri teku - kako čudovito bi se bilo loviti med debli visokih smrek, preskakovati kupe vej, se skrivati za grmovjem...

In mislim, da so se ta dan vsi zajci, srne, lisice in drugi gozdni prebivalci poskrili. Invazija sloughijev je bila na pohodu :)