29. nov. 2012

Vloga psa na delovnem mestu

























Takole pa je včeraj moja štirinožna prijateljica Loesje vzorno čakala na predavanje o vlogi psa na delovnem mestu. Moja lastnica mi je poročala, da se je odlično odrezala.

Če vas zanima predavanje, pa ste ga zamudili:

http://prezi.com/kdlxn0j6kcxm/pes-na-delovnem-mestu-popestitev-ali-kaj-vec/


In kakšna je bila zaključna ugotovitev?


Rezultati pričujoče raziskave se pridružujejo ugotovitvam tujih raziskav, da je prisotnost psa na delovnem mestu pogosteje zaznana kot pozitivna in vzpodbudna, redkeje negativna ali ovirajoča. Predstavlja popestritev v delovnem okolju, spodbuja pogostejšo komunikacijo med zaposlenimi in blaži stres, tako pri lastniku kot drugih zaposlenih. Preden pa to ugodnost v organizacijo uvedemo, je potrebno oblikovati jasna pravila vedenja, tako za psa kot za lastnika (Iris Smolkovič in Eva Boštjančič).

Več pa si boste lahko prebrali v januarski številki revije Kužek.



25. nov. 2012

Dobro jutro:)


















Nekaj utrinkov z mojega današnjega sprehoda. Mmmmm, je bilo lepo:) Pa lep dan še naprej!






Ali pes hodi v službo?













Nekaj prisrčnih posnetkov mojih dveh prijateljev, ki gospodarice ne spustita izpred oči niti takrat, ko ona odhaja na delo. Več o tej temi pa čez nekaj dni.

Pa vi? Moji pasji prijatelji, ali ostajate doma, ko ob jutrih gospodarji in gospodarice odhajajo v službo? Ali jih spremljate? Vam je dolgčas? Če pa ste lahko ves dan z njimi, ali pogrešate mir in čas le zase?






20. nov. 2012

Moja gospodarica ima rada strmino, jaz pa ravnino

Moja gospodarica rada hodi v hribe, a kaj ko tam ni veliko prostora za sproščen tek. Če me boste kdaj v hribih srečali z njo, me prosim nikar ne zamenjajte za labradorca. Ja, ko greva v hribe, sem ji vedno za petami. Sama sicer ne vem zakaj, saj nisem na povodcu, a med drevesi in grmičevjem se mi res ne da pojati.































No, če pa se sprehajava po travnikih in poljih, je moje razpoloženje povsem drugačno. A o tem kdaj drugič:)

18. nov. 2012

Sveže natisnjeno - koledar 2013

Kot sveže žemljice diši naš novi koledar Hrti 2013. Izvrstni fotomodeli! Izvrsten fotograf! Izvrstno oblikovanje!

Slika ali dve za začetek, več pa takrat, ko boste koledar sami prelistali in obračali njegove liste mesec za mesecem.




















Koledar lahko naročite pri idejnem vodji, organizatorju in fotografu:

Aleš Novak

070-871 560

16. nov. 2012

Sloughi je najmočnejši pes na svetu!

Ja, naslov je čisto pravilen. Da ne bo pomote. Zmagala sem. Končno.

Stara sem tri leta in pol. In kljub temu, da je bila moja starejša gospodarica vnaprej opozorjena, da sloughi ni pes, da je nekaj posebnega, je bila ona do pred nekaj dni v to še trdno prepričana. 

Njeno načelo je bilo (pa ni več:) :
Savana ima vse kar rabi. Vsak dan gre na dolg sprehod. Skoraj vsak dan dobi pasjo družbo za igro in tek. Teče lahko prosto, brez povodca - temu se reče 'prava pasja svoboda'. Razvajam jo z okusno hrano (no, ona tako misli, hmmm, o tem bi lahko diskutirali....). Ima svoj mali kavč in ima svojo udobno blazino na tleh, ki Savani omogoča čudovit razgled po celem vrtu. Je na toplem. Crkljamo jo. Ne upamo pa se jeziti nanjo, ker nikoli ne vemo, ali nam bo zamerila ali ne.

Skratka, ona misli, da sem v nebesih. No, na njihov kavč pa mi lastnica ni dovolila. Nikoli. Niti enkrat. Kot da bi bil nekaj posebnega. Zame nedosegljiv.

Tri leta in pol, odkar živim pri tej hiši, so člani njene družine vsak večer na kavč razpostrli na tone časopisnega papirja - saj veste, tako naj bi bila 'nebesa' zame nedostopna. Res so se potrudili. Niti en dan niso pozabili! Tudi kvadraten centimeter ni ostal nepokrit. 

A jaz nisem pes, saj veste, sloughi sem. Psi ubogajo gospodarja, kajne? Jaz pa sem vsakič iskala prostorček zase. Vsak dan znova. Ko so lastniki odšli spat ali jih čez dan ni bilo doma, sem potihem skočila na kavč in s smrčkom kopala in odkrivala lep udoben prostor zase. Sloughi namreč potrebuje veliko prostora in to dvignjenega in toplega in mehkega. Ko so se zbudili ali pa vrnili, pa je sledil v hiši pravi kraval. Savana, spet si bila na kavču! Pa grdi pogledi. No, sicer le nekaj sekund, saj sem potem dala rep med noge, pa tisti moj pogled, pa nasmešek na pasjem gobčku. Temu se niso mogli upreti, a kljub temu so ostajali neomajni. Vzeli sesalec v roke, pa sesali, sesali, dokler z nebeškega kavča ni izginila zadnja sled za mano.

Teden dni nazaj pa se je moja lastnica predala! Zmagala sem jaz. Dobila sem svoj 'ta pravi' kavč, pokrit z novo deko v mojih barvah. Prvi dan sem se nanj odpravila šele takrat, ko nikogar ni bilo doma. Čez dva dni sem se nanj že tako navadila, da zdaj na njem počivam vsakokrat, ko je gospodarica z mano v sobi. Ona dela pri računalniku, jaz pa za njenim hrbtom sanjam slastne pasje sanje. Pa ponoči je tudi moj. Pa podnevi. Vedno!

Zato že od nekdaj velja pregovor:

Človek popusti, sloughi nikoli!


4. nov. 2012

Ljubljanske jesenske vedute























Danes sem se sprehajala po Ljubljani. Prav lepo je bilo...












No, moji obe lastnici pa sta uživali v fotografiranju:) in ostal bo lep spomin.